Naši mali pesniki

Naš pesnik

Pesnik pesmi piše,

rime svoje nosi na kolenih,

bralcem na obraz nasmeh nariše,

pred nikomur se ne plazi po kolenih.

 

Naš pesnik redkokdaj zboli,

če rime nobene ne najde nori,

kaj kmalu pride nazaj rima,

bralcem se spet vse zdi prima.

 

Pesnik pogosto tudi tekmuje,

iz rime v rimo po verzih skače,

z nastalimi pesmi redno zmaguje,

pesmi v smeh spravijo tudi najhujše nergače.

 

Nikoli ne zaspi in zamuja,

nove knjige bralcem ponuja,

na trenutke ga izguba rime zelo skrbi,

zaradi njegovih pesmi vsakdo bolje živi.

 

Naš pesnik veselje množi,

za vsak verz dobro premišljuje,

da v mislih odlično rimo skuje,

za nagrado pa danes dobro živi.

Učenci dodatnega pouka za slovenščino
OŠ Stražišče Kranj

 

MOJA LJUBEZEN

Ljubezen!

Ti si kakor ena bolezen.

Lepa si kot rožni cvet,

vendar ti preboliš le čez nekaj let.

Poleg mene se postaviš

in na uho mi praviš:

Poglej! Ta je tisti ta pravi,

pa še tako se postavi,

kakor da bi bil model.

Rajši nič ne reci

in za njim teci.

 

Ko ga vidim, se moje oči bleščijo

in moja lica kar gorijo.

On je zame kakor roža,

ki po glavi te poboža.

Njegove besede kar same govorijo

in do mojih ušes prišumijo.

Tako lep, nežen glas,

da zaljubiš van’ga se čez čas.

 

Skupaj se usedeva pod drevo,

kjer cveto

najlepše rože,

ki so barve kože.

Čez ramena me objame,

kakor da vso ljubezen, ki jo imam, zajame.

 

Naslednji dan
poljub ti dam

in nato se odpravim stran.

Za vogalom te opazujem

in zaznamujem nekaj čudnega.

Ojoj! Z drugo se videva!

Kaj pa sedaj, ko bom sama tam sedela.

 

On kasneje mene zapusti

in s tem razžalosti.

Jaz pa odpravim se domov

in rečem si, da ni vredno več živeti,

ker ni nič več za početi.

Zato v sobo grem se zjokat,

da pozabim čim več stvari.
 

 

ŠOLA

V šolo hoditi je bedno,

 

a jo moramo obiskovati redno.

 

Upam, da čez nekaj let nas bo sreča doletela,

 

da večina od nas bo službo imela.

 

Tja hodimo, da se kaj naučimo,

 

včasih pa med poukom v sanjah lebdimo.

 

Oh, te ocene!

 

Ko bi bile vsaj vse tako lepe.

 

Pa še učiteljice s temi spraševanji

 

in svojimi butastimi vprašanji,

 

na katere moramo sami odgovoriti.

 

Najlepše v šoli je takrat,

 

ko v družbi s prijateljicami si vsak dan.

 

 

Maša Košir, 8. a
OŠ Stražišče Kranj

 

 

PRAVLJIČNA PESEM

 

Nekoč je vladal kralj,

 

pomagala mu je Pepelka,

 

včasih je imel naval,

 

na vrtu mu je zrasla jelka.

 

Prave lepotice bile so kraljice,

 

imele so velik lonec,

 

vedno so jedle potice

 

in pesmice je konec.

 

Učenci in učenke dodatnega pouka SLJ (6. razred)