Pomniki stražiške preteklosti

Avtor: Oš Stražišče Kranj · 28. junija 2013

Prva mentorica Unesco dejavnosti na OŠ Stražišče Kranj je bila Ada Mozetič, rojena 7. novembra 1944. Življenje v Adinih otroških letih je bilo preprosto in težko.

Leta 2013 je napisala knjigo Živeti v vojni, v kateri je zbrala pričevanja Strašanov in njihove spomine na medvojni čas, drugi del knjige pa je posvetila pomnikom stražiške preteklosti. Ada in intervjuvanci so želeli mladim prenesti sporočilo o miru in o tem, da ne bi bilo več vojn, saj je človek ustvarjen za ustvarjanje in za življenje.

Ada je vseh 33 let svojega pedagoškega poslanstva posvetila delu z mladimi in bila pobudnica, da se je OŠ Stražišče Kranj uvrstila v mrežo Unesco šol Slovenije. Kot učiteljica slovenščine je sodelovala in še sodeluje pri delu in življenju kraja.

Posvojeni spomeniki naše skupne preteklosti, ki so povezani z 2. svetovno vojno, so: spominski park, spomenik padlim športnikom, spominske plošče v parku tovarne Sava, spominska plošča padlim gasilcem, spominska plošča na Hafnerjevi hiši, spominska plošča Lucijanu Seljaku (po njem je bila do leta 1998 poimenovana šola v Stražišču), spominska plošča Tonetu Nartniku, Jožetu Žešku, Francu Trojarju – Slovenu, Šiškovim, prvoborcem, Maksi Rozman – Tatjani (včasih je bil po njej poimenovan vrtec v Stražišču), spominski plošči na gostilni Benedik in spominska plošča na Tominčevi ulici.

Poseben pomnik naše preteklosti pa so tudi intervjuji z ljudmi, ki so preživeli 2. svetovno vojno. Ada je poseben spomenik svoji materi postavila z intervjujem s svojo mamo Ivanko Šimenko (1920):

Imam srečo, da ima moja mama zelo dober spomin in da se rada pogovarja. Tako sem pogosto imela možnost poslušati, kako je bilo med vojno hudo. Zlasti je bilo v takih časih težko ustvarjati dom in družino.

Lata 1940 se je poročila z vdovcem, ki mu je žena umrla pri porodu. To pomeni, da je takoj ob poroki moja mama dobila tudi otroka. Kljub svoji mladosti je z vso resnostjo in globokim materinskim čutom skrbela za dojenčka.

Rojstvo njune prvorojenke naj bi v mlado družino vneslo novo srečo, vendar ni bilo tako. Otrok je zbolel za meningitisom in umrl.

Ljudje so začeli prazniti trgovine, ker se je govorilo, da bo vojna. Zdravnik mi je svetoval, naj razkužim stanovanje in za nekaj časa dam prvega otroka od doma zaradi nevarnosti okužbe. Ker sem zaradi tega nekaj dni izostala od dela, sem tudi izgubila službo. Otroka sva z možem odpeljala na Dolenjsko k mojim staršem.

Dogodek je na krut način zaznamoval njeno življenje, kajti po izbruhu vojne je bila med Gorenjsko in Dolenjsko postavljena meja, kar je pomenilo, da mama ni več mogla niti do otroka niti do svojih staršev.

Življenje se je za vse zelo spremenilo. Preskrba z živili je bila urejena s kartami. Trgovine so vodile tedensko evidenco – rdeče karte so bile za kruh, modre za olje in margarino, otroci do 6. leta so dobili pol litra mleka na dan, za tri osebe pa 70 dag mesa na teden. Nosečnice so dobile nakazilo za eno obleko ali blago. Tudi javno življenje se je spremenilo. Kdor je imel radijski aparat, ga je moral oddati na občino. Po uradih se je moralo govoriti nemško, zato so tudi vsi dobili obvestilo za obvezno učenje nemščine. Edini slovenski časopis je imel naslov Karawanken botte, sicer pa je prišel občinski sluga na trg in povedal novice vsem – običajno slabe. Veliko težav so povzročile policijske ure in zatemnitve.

V teh težkih časih je moja mati rodila tri otroke – 1941 Marijo, 1943 Ivico, leto kasneje mene in po vojni še Marka. Imena je izbrala kar babica, na občini pa so jih spreminjali in seveda dodajali še nemška. Mariji so pripisali še Hedvika, Ivica je bila Johana, z mojim imenom (Ada) pa so bili nadvse zadovoljni, ker jih je spominjal na njihovega voditelja; Marku pa so dopisali še Franc.

Mama mi je pripovedovala, kako je bilo, ko sem se rodila jaz:

Če si ponoči hotel po babico, te je spremljal nemški orožnik, zato je babica pogosto spala pri ženski, ki je pričakovala rojstvo. Ko je prišla prvo noč, še nisem imela popadkov, zato je šla zjutraj domov. Ko se je zvečer vrnila, je povedala, da ji je sin padel na fronti. Zgodaj zjutraj sem rodila. Babica je šla na nemško komando, da so spustili očeta, ki je bil mobiliziran v Škofjo Loko v delavnico za izdelovanje čevljev. Opoldan je oče res prišel, ob dveh pa je bil že alarm. Vzel je oba otroka in se zatekel v pečine reke Kokre, medve pa sva bili prepuščeni usodi. Ob alarmu sem bila velikokrat doma sama z otroki – stisnila sem jih k sebi in tako smo čakali, da je nevarnost minila. Najstarejša hči je položila prst na usta in rekla: Pst, ajm. Otroci so takrat odraščali v glavnem v materinem naročju, šele pri tretjem otroku si dobil nakazilo za voziček.

Mene je najbolj pretreslo dejstvo, da se je ob začetku vojne moja mati naenkrat znašla v situaciji, da ima enega otroka na drugi strani meje, čeprav so v začetku vsi mislili, da je tam bolj varno. Vsa njena nečloveška prizadevanja so bila torej usmerjena v to, da pride do otroka, v takratnih razmerah pa je bilo to skoraj nemogoče. Vlak ni imel voznega reda, v začetku vojne so porušili savski most, da bi preprečili prihod Italijanov. Na hitro so naredili lesen most za pešce, da so lahko prišli na železniško postajo (moji starši so takrat živeli na Primskovem).

Prvi njen poskus, da bi prišla na Dolenjsko, je bil že na veliki petek. Ko sta z očetom prišla v Novo mesto, so bombardirali progo, zato sta pot do Škocjana nadaljevala peš, tam sta videla vojake, ki so otrokom delili bombone.

1942 je šla na konzulat v Celovec po dovoljenje, da bi lahko šla po otroka na Dolenjsko. Tam je bila situacija zares vojna. Bučka je bila izseljena, tja so se naselili Kočevarji. Približal se je vojak s psom in zahteval dokumente. Ko mu jih je izročila, jih je dal pod kapo in izginil. Znašla se je v nemogočem položaju – sredi vojne, na poti in brez dokumentov. Iz Krškega se je odpravila v Celje, kjer so živeli moževi starši, in oče ji je priskrbel nove dokumente. Tako se je vrnila domov šele tretji dan.

Pošta je prihajala redko. Stiki s starši so bili skoraj prekinjeni, enkrat pa smo se le uspeli dogovoriti, da bi otroka pripeljali na mejo v Šentvidu, od koder bi ga skušali pretihotapiti na Gorenjsko. Vendar so izbrali nesrečni 9. oktober, ko je kapitulirala Italija in je bila povsod množica vojakov, ki so zavrnili vse potnike. Od hiše do hiše sta prosila za prenočišče, prispela na Zameško, kjer je bila meja, videla otroka, vendar niso smeli vzpostaviti stika. V zraku je ostal samo otrokov glas – Mama, ata!

Oktobra 1943 pa je mama prejela pismo, da je otrok zbolel in umrl.

Poleti je spet skušala priti do svojih staršev. Dobila je zvezo z nekim moškim iz Celovca – srečala naj bi se v Zidanem Mostu na železniški postaji, on s časopisom v levem žepu suknjiča, ona z otrokom v naročju. Peljala sta se do Sevnice, tam so se pridružili še mlajši moški in neko dekle. Umaknili so se v gozd in čakali na signale. Hodili so vso noč, vsi so ji pomagali nositi otroka do Mokronoga in na Jerman vrhu prečkali mejo. Do Škocjana je bilo še 4 km. Končno je prestopila domači prag. Oče je vzel otroka v naročje in z njim odšel proti cerkvi, da bi počakala mamo. Svojo vnukinjo sta videla prvič. Mama pa je šla najprej na pokopališče, kjer je ležala Anica – otrok, ki je plačal tako velik vojni davek. Ni ji bilo dano, da bi živela, ker je zbolela v takem času, da zdravnik ni mogel do nje. Vseeno pa so njegove besede, ki jih je izrekel zvenele kruto: »Ali mislite, da bom zaradi vašega otroka nosil glavo naprodaj?«

Prišli pa so drugačni časi. Mama me je dala v voziček in šla v Kranj, ker so sosedi rekli, da je konec vojne in so partizani že v Kranju. Nemčurji so bežali proti Ljubelju in pred predorom se je vse zabasalo. Nastopil je čas za drugačna čustva, čeprav je vojni čas vsak nosil v sebi, v najbolj skritem kotičku srca ali podzavesti.

Ob tem pogovoru so mami pogosto privrele solze iz oči. Ko sva zaključili, pa je po kratkem premisleku rekla: »Upam, da naši potomci ne bodo doživeli tako hudih časov.«

Vir: Ada Mozetič: Živeti v vojni (2013).